Zapis iz Anatolije

Po treh dneh se že suvereno pozdravljamo z »marhabi« – ne boj se, sem tvoj prijatelj.
Kot je omenil že marhabi Haris, tu nismo turisti. Smo domačini. Oni niso naši gostitelji, temveč prijatelji.

Jutranja budnica? Nekaj, česar zagotovo ne bi izbral za alarm na telefonu.
Možakar ob petih zjutraj po lokalnem času začne z molitvijo – glasneje in vztrajnejše
od katerekoli digitalne melodije. Še preden zapoje prvi petelin 🙂

Konya pod budnim očesom

Konya nas je pričakala že dan prej. Za spremstvo je skrbelo šest vojaških helikopterjev,
ki so v formaciji bdeli neposredno nad nami. NATO ima v bližini oporišče,
kjer redno skrbijo za šolanje pilotov – in spotoma, kot radi rečemo, še za našo zaščito 🙂

Mesto z okoli dvema milijonoma prebivalcev ni ravno kraj za sproščeno degustacijo etilnih napitkov.
Preko 99,5 % prebivalcev je muslimanov, a na ulicah jih vidiš precej manj,
kot bi pričakoval za tako veliko mesto. Brezposelnost naj bi bila pod dvema odstotkoma –
ne da bi s tem na kaj namigoval … očitno se znajo odlično znajti.

Država omogoča delo, prebivalci pa skrbijo za razcvet mesta,
ki se – kljub kakšni lepotni »napaki« – ponaša z zavidanja vredno arhitekturo.

»V ovom gradu svi rade,« reče Haris.

Nekaj bo že na tem. Konya, največje mesto po površini v Turčiji,
se ponaša z več kot 3300 mošejami. Nekatere so prave umetnine –
biseri, raztreseni sredi stanovanjske in blokovske džungle.

Okusi mesta

V dveh restavracijah sicer premorejo turško rakijo, a to za domačine očitno ni ovira.
Prav tu naj bi se popilo največ alkohola na prebivalca v državi.

Da pa ne bo govora le o alkoholu – izjemno znajo pripraviti tudi »šalgam«,
sok iz rdeče pese, ter »salep«, gosto mlečno pijačo,
podobno vanilijevemu pudingu, obogateno s prahom iz orhideje.
Kot bi rekel Mr. Smith: ta simpl je tanartabuljš!

Seveda pa ne gre mimo baklave. Kdor jo je poskusil, ve,
da je to praktično samostojen obrok. Po njej, pravi Haris,
lahko brez težav preplezaš steno 😁

Po muslimanskem postu se količina te sladke razvade meri v desettisočih tonah.
Iz mesta Gaziantep, od koder izhaja, jo po Turčiji razvozijo do 52.000 ton v štirih dneh.
Po takšnem obedu jim ne preostane drugega, kot da za 14 tisoč evrov kupijo
tukajšnjo redko pasmo psa in se tri dni sprehajajo po okoliških vzpetinah.