Treking na Ararat

Ararat ni le gora, temveč simbol vztrajnosti, prijateljstva in poti vase. Naša odprava je bila mešanica napora, smeha, neprespanih noči in trenutkov, ki jih ne pozabiš nikoli. V nadaljevanju je zgodba naše poti.

Pot proti Turčiji

Bila je nedelja in zgodaj zjutraj smo se zbrali na brniškem letališču, da bi poleteli proti Istanbulu. Ker je bila napovedana dveurna zamuda leta, je bilo dovolj časa, da smo navezali medsebojne stike in se malo spoznali. Počasi nas je začelo skrbeti, kako bo s presedanjem v Istanbulu, saj se nam je čas s treh ur zmanjšal na dobro uro. Končno pristane letalo, vkrcamo se in po mirnem letu pristanemo na novem istanbulskem letališču. Po pristanku letalo vozi po stezi do letališke zgradbe kar dobre pol ure, kar nam povzroči še več dodatne časovne stiske. Po izkrcanju se začne 40-minutni tek po letališču neskončnih razsežnosti. Po pregledu dokumentov sledi še iskanje prtljage, poslovni check-in, carinski pregled in tek na letalo za Van.

Pred pristankom se nam je odprl pogled na gorato pokrajino in mogočno jezero Van, ki se razprostira na 3.755 kvadratnih kilometrih. Gre za delno slano jezero ognjeniškega izvora, brez odtoka in s številnimi malimi pritoki iz okoliških gora. Ker je bila celotna pot že vnaprej dobro organizirana, sta nas na letališču pričakala šofer avtobusa in njegov pomočnik, turistični vodnik. Po natovarjanju prtljage smo se odpeljali do lokalne veleblagovnice, kjer smo nakupili nekaj vode in lokalnega sadja. Pot smo nadaljevali mimo jezera Van, čez gorski prelaz do mesta Dogubeyazit.

Prvi stik z vzhodno Turčijo

Pred namestitvijo v hotelu smo se ustavili še v lokalni restavraciji Saray Kebap Harman, kjer so nam postregli s tradicionalno kurdsko hrano. Kot predjed je bila polpekoča omaka, maslo in velike zaplate nekvašenega kruha, ki si ga postrežemo s trganjem. Za glavno jed po večini poskusimo njihove kebabe, ki so v bistvu na žaru pečene različne vrste mesa z raznimi začinskimi dodatki. Solata je sestavljena iz čebule, paradižnika in kumaric. V tem delu Turčije ne strežejo alkoholnih pijač, le čaj, kavo, vodo in gazirane napitke. Po okusni večerji smo se odpravili proti hotelu Butik Ertur, kjer smo prespali prvo noč.

Proti vznožju Ararata

Drugi dan so nas v zgodnjih jutranjih urah prebudili zvoki molitve iz bližnje džamije. Malo pred sedmo je sledil samopostrežen zajtrk in sestanek pred odhodom. V kombi smo natovorili svoje prepolne »prasice« – trpežne potovalke, primerne za nošnjo s konji. Na poti proti vznožju Ararata smo se ustavili pred eno redkih trgovin s pivom, kjer je vodnik kupil cel karton. Zdelo se nam je, da bi to znalo pomeniti nagrado ob osvojenem vrhu – in nismo se zmotili.

Začetek vzpona

Na izhodišču so šerpe že hiteli z natovarjanjem naše opreme na konje. Naš vodnik Cemal nam izreče toplo dobrodošlico in nas seznani z dnevnim planom. Nato napoči trenutek, ki smo ga vsi nestrpno pričakovali – vzpon proti Araratu. Pri hoji ni bilo nobenih težav in razpoloženje je bilo dobro. Hodili smo s tempom 250 višinskih metrov na uro, vsake toliko časa pa smo ob poti naleteli na črede ovac in govedi, ki so jih varovali anatolski ovčarji.

Prvi bazni tabor

Po petih urah hoje smo prispeli v prvi bazni tabor na višini okoli 3200 m. V večjem šotoru nas je čakala kraljevska pojedina – sveže sadje, siri, oreščki, pravi čaj in vroča voda za kavo. Po večerji je sledil sestanek in priprava na prvo noč pod vrhom Ararata.

Aklimatizacijski vzpon

Tretji dan smo začeli z vzponom do drugega baznega tabora na 4200 m. Pot je postajala strmejša, kamnita, Ararat pa je prvič pokazal »zobe«. Vodnik je skrbel za redne postanke in okrepčila. Po štirih urah hoje smo dosegli aklimatizacijsko točko in se nato spustili nazaj v prvi tabor.

Selitev v višji tabor

Četrti dan smo se preselili v tabor dve. Razmere so bile skromnejše, veter močnejši, a zavedali smo se, da se bliža ključni trenutek. Zvečer smo preverili dereze in opremo ter poskušali zaspati.

Vzpon na vrh

Okrog dveh zjutraj smo se odpravili proti vrhu. Spremljal nas je veter in konkreten mraz. Po dobrih štirih urah smo dosegli rob snežne odeje, si nadeli dereze in se podali proti bleščeči kupoli. Nekaj pred osmo uro je pred nami ostalo le še nebo. Na vrhu 5137 metrov smo si padli v objem – ekspedicija je bila 100-odstotno uspešna.

Sestop in zaslužena nagrada

V drugem baznem taboru nas je čakalo presenečenje – v snegu ohlajeno pivo za vsakega. Smeh, objemi in domače dobrote so poskrbeli za nepozaben večer. To je bila prva noč, ko smo vsi spali kot dojenčki.

Ponovno v civilizaciji

Sledil je spust v dolino in ogled Dogubeyazita, iranske tržnice ter palače Ishak Pasha. Ararat se je sramežljivo skrival med oblaki, kot da bi vedel, da smo se z njim že spoznali od blizu.

Povratek proti domu

Pot nas je vodila nazaj proti Vanu, mimo slapov Muradiyje Selalesi in ob jezeru Van, kjer smo se celo okopali. Po ogledu mesta smo se čustveno poslovili od vodnikov. Polet proti Istanbulu in naprej proti Sloveniji je minil v mešanici utrujenosti in ponosa. Na Brniku smo pristali v jutranjih urah.

In kot bi lahko rekli: »Štirideset let po zgodovinskem vzponu na Everest je skupina Slovencev odšla na Ararat iskat pot.«