10 gorskih klasik brez Triglava
10 gorskih klasik brez Triglava
Če se želiš izogniti trumam pohodnikov na Triglav, je tukaj 10 vrhov, ki niso nič manj atraktivni. Pa še “dober dan” ne bo potrebno cel dan ponavljati in paziti na nevarnost padajočega kamenja.

Opomba: časi in zahtevnost se razlikujejo glede na izhodišče, razmere in izbrano pot. Pred turo preveri razmere, vreme in uradne informacije ter izberi pot, ki je primerna tvoji pripravljenosti.
#1
Škrlatica
Kraljica razgledov in prva dama Julijskih Alp.

Škrlatica (2.740 m) je bila (pre)dolgo na mojem seznamu želja – leta 2024 pa sem končno stal na njenem vrhu. Kot druga najvišja gora v Sloveniji in ena najbolj markantnih v Julijskih Alpah ponuja enega lepših razgledov na Triglav in okoliške vršace.
Najpogostejši pristop vodi iz doline Vrata (Aljažev dom), vzpon pa v povprečju traja 7–9 ur hoje (odvisno od izbrane smeri in tempa). Pot spada med zahtevne označene poti – tehnično ni plezalno ekstremna, vendar vključuje izpostavljene odseke, jeklenice in nazanemarljivo višinsko razliko (okoli 1.700 m vzpona). Tura zahteva dobro kondicijo, stabilen korak in primerno opremo (čelada je priporočljiva zaradi krušljivega terena).
Več o moji izkušnji si preberi v zapisu vzpon na Škrlatico.
- Zakaj iti
- Manjša gneča.
- Za koga
- Za izkušene pohodnike z dobro kondicijo.
- Tip poti
- Celodnevna tura, zahtevnejši teren.
#2
Jalovec
Simbol Planinske zveze Slovenije in (morda) najlepša gora pri nas.

Jalovec (2645 m) velja za enega najbolj oblikovno popolnih vrhov v Julijskih Alpah. Njegova piramidasta silhueta je prepoznavna že od daleč, še posebej z doline Tamar ali s prelaza Vršič.
Vrhnji greben je ozek in izpostavljen, z občutkom praznine na obeh straneh. To ni hoja po planinski poti, temveč gibanje po meji med zrakom in kamnom. Posebej atraktiven je pogled na Ozebnik, strmo snežišče oziroma grapo pod vrhom na severozahodni strani.
Za nas, ki zbiramo (tudi) planinske žige, je Jalovec – kako pa drugače – ena tistih tur, ki ne uidejo s seznama.
- Zakaj iti
- Eden od simbolov Julijskih Alp.
- Za koga
- Za izkušenejše, ki uživajo na izpostavljenih grebenih.
- Tip poti
- Celodnevna; lahko tudi zelo zahtevna (odvisno od smeri).
#3
Mangart
Mejna in atraktivna gora z Italijo. Spada pod Goriško statistično regijo.

Mangart (ali Mangrt, 2679) je eden tistih vrhov, ki ga skoraj vsak planinec na svojem radarju. Nekateri se ga spomnimo tudi kot produkcijsko hišo pod istim imenom. S svojimi 2.679 metri je med najvišjimi vrhovi v Sloveniji, stoji pa točno na meji med Slovenijo in Italijo. Ponuja razkošne poglede od sosednjega Jalovca do italijanskih Julijcev.
Posebnost Mangarta je tudi dostop: cesta na Mangartsko sedlo se dvigne nad 2000 metrov in tako precej skrajša pristop – in hkrati podaljša kolono turistov. Na vrh vodita dve glavni poti – italijanska Via Italiana (z jeklenicami), ki je bolj izpostavljena in zavarovana, ter nekoliko lažja slovenska varianta.
Moj vzpon bi bil skoraj popoln … če ne bi naredil začetniške napake. Prvič (in zadnjič) v življenju nisem imel primerne planinske obutve. Šele na grušču in izpostavljenih odsekih sem zares občutil, kako pomemben je dober oprijem in stabilen korak. Turo sem sicer varno zaključil, ampak razlika med “gre nekako” in “počutim se varno” je ogromna.
Prav zaradi tega, ti lahko ponudim kakšen prijateljski nasvet, preden se odpraviš na takšno turo.
- Zakaj iti
- Panorama in občutek visokogorja.
- Za koga
- Za pohodnike, ki želijo nekoliko krajšo turo.
- Tip poti
- zelo zahtevna označena planinska pot.
#4
Prisojnik
Dva simbola v eni gori: Prisojnikovo okno in Adovska deklica.

Prisojnik (ali Prisank, 2547 m) je eden najbolj prepoznavnih vrhov nad prelazom Vršič. Kot na dlani ga imajo tudi obiskovalci jezera Jasna, zato je pogosta tarča fotografskih objektivov.
Prisojnikovo okno velja za eno največjih naravnih oken v Julijskih Alpah, Ajdovska deklica pa je skalni obraz, povezan z eno najbolj znanih gorskih legend pri nas. Zaradi teh dveh simbolov je gora nekaj posebnega – ne le cilj, ampak prava zgodba v kamnu.
Leta 2022 sem jo doživel od blizu, ne samo z Vršiča – stopiti v njeno steno. Na vrh sem se podal po Kopiščarjevi smeri, eni bolj zanimivih in razgibanih poti, kjer se gibanje med skalami večkrat spremeni v plazenje po vseh štirih nad izpostavljenimi prehodi. Kljub temu je bila izkušnja enkratna in – to lahko priznam – ferata je za sladokusce.
- Zakaj iti
- Klasična tura s karakterjem.
- Za koga
- Za ljubitlje ferat; Jubilejna ali Kopiščarjeva.
- Tip poti
- Alpski teren, zelo zahtevna označena planinska pot.
#5
Razor
Mirnejša “velika tura” z občutkom prostora.

Razor (2601 m) se bohoti nad dolino Krnica in Kriškimi podi, pogosto v senci bolj slavnih sosedov, a v resnici pravi visokogorski biser Julijskih Alp. Z vrha se odprejo razgledi proti Prisojniku, Škrlatici in osrednjemu delu Julijcev, zaradi svoje oblike pa deluje ostro in skoraj nedostopno.
Na Razor vodi več zahtevnih poti – najpogosteje iz smeri Vršiča, Krnice ali Zadnjice. Večina pristopov spada med zelo zahtevne označene poti, kjer so priporočeni čelada in samovarovalni komplet, saj gre za izpostavljene odseke in (pomembne) feratne detajle.
Tokrat me je gora presenetila na samem zaključku vzpona. Proti vrhu se pojavi lestev, ki je na trenutke celo malenkost previsna – ravno dovolj, da se ustaviš, pogledaš navzgor in si rečeš: okej, zdaj gre pa zares. Tisti trenutek je bil eden bolj adrenalinskih na turi, hkrati pa tudi najbolj zapomnljiv.
- Zakaj iti
- Razgledni grebeni in zanimiv “konec”.
- Za koga
- Za spretne pohodnike.
- Tip poti
- Zahtevna označena planinska pot, začinjena proti vrhu.
#6
Viševnik
Ne previsok, ne prenizek – ravno pravšnji.

S svojo višino 2050 m velja za odličen razgledni vrh, ki je dostopen v vseh letnih časih, hkrati pa ponuja enega lepših pogledov na Triglav in planiško velikanko. Zaradi izhodišča na Pokljuki je pristop razmeroma kratek, zato je pogosto prva izbira za tiste, ki želijo okusiti pravo visokogorsko okolje brez zelo dolge ture.
- Zakaj iti
- Top razgled na Triglav in Planico.
- Za koga
- Za širši krog pohodnikov (ob primernih razmerah).
- Tip poti
- Dokaj enostavna označena pot.
#7
Špik
Prvega ne pozabiš nikoli – Špika.

Špik (2472 m) je ena tistih gora, ki jih ne obiščeš samo enkrat. Njegova značilna piramidasta oblika že iz doline pritegne pogled in v marsikom zbudi željo, da bi nekoč stal na vrhu.
Prvič sem ga poskušal osvojiti že kot desetletnik. Takrat je bila želja večja od izkušenj, zato je gora ostala nedokončana zgodba. Leto kasneje pa sem se vrnil — in to uspešno, čez Kačji graben, po poti, ki je v meni pustila tisti prvi pravi občutek visokogorja.
Potem je minilo skoraj petindvajset let. Tokrat je bil vzpon drugačen — manj otroškega navdušenja, več spoštovanja do gore. Vreme ni bilo na moji strani, oblaki so skrili razglede, zaradi katerih je Špik tako slaven. A včasih ravno takšni dnevi pokažejo drugo plat gora: tišino, osredotočenost na korak in zavedanje, da vrh ni vedno samo razgled.
In prav to je bilo najbolj zanimivo — kako drugače goro doživljaš skozi čas. Kar je bilo nekoč pustolovščina, je danes predvsem odgovornost in zavedanje, da razmere v gorah hitro lahko spremenijo celotno izkušnjo.
Zato se vedno znova vračam k isti misli: dobra priprava ni nekaj, kar narediš zaradi pravil, ampak zaradi sebe. Vreme in realna ocena svojih sposobnosti pogosto odločijo, ali bo dan v gorah lep spomin ali nepotrebno tveganje.
Preden greš gor, si lahko preberš še kakšen koristen nasvet več.
- Zakaj iti
- Panorama, ki je vredna prebjanja čez melišče.
- Za koga
- Za kondicijsko povprečno pripravljene.
- Tip poti
- Markirana planinska pot, rahlo zahtevna proti vrhu.
#8
Kanjavec
Skoraj usodna, a zelo lepa tura.

Kanjavec (2,568 m) je ena tistih gora, ki na zemljevidu deluje prijazno — široka planota in občutek odprtega prostora. V resnici pa zna hitro pokazati, da visokogorje ni vedno tako nedolžno – tudi če so razmere idealne.
Prvič sva se s kolegico proti vrhu odpravila, ko so se pod pobočji kazala snežišča. Bilo je v drugi polovici junija. Čeprav sem imel (manjše) dereze in si delal utore, sem na enem od prehodov zdrsnil. Nekaj metrov je bilo dovolj, da se je čas za trenutek ustavil, pod menoj pa so se odprli Prehodavci. Na srečo sem se ustavil sam — brez posledic, a z zelo jasnim opozorilom, kako hitro se lahko razmere obrnejo proti tebi.
Kanjavec me je naučil nekaj preprostega: v gorah zmaga ni vedno vrh, včasih je najboljša odločitev prav obrat. Razmere, oprema in realna presoja so pogosto pomembnejše od same želje po cilju. Pot je sicer nekoliko daljša in zahteva nekaj malega pripravljenosti, vendar tehnično večinoma nezahtevna. Izhodišče je najboljše iz Planine Blato, alternativi pa sta tudi preko Komne in naprej proti Doliču ter iz doline Zadnjice. Kanjavec vseeno ostaja ena ljubših hribovskih tur.
- Zakaj iti
- Eno ključnih visokogorskih križišč Julijskih Alp.
- Za koga
- Za pohodnike, ki želijo okusiti klasiko Julijcev.
- Tip poti
- Tehnično nezahtevna. Označena pot do vrha.
#9
Begunjščica
“Razgledni balkon” nad Gorenjsko – logična, lepa, klasična.

Begunjščica (2060 m) je ena najbolj priljubljenih gora v zahodnih Karavankah. Najpogostejši pristop vodi iz Ljubelja preko Zelenice in Roblekovega doma, možen pa je tudi krožni vzpon čez Šentanski plaz ali po osrednjem grebenu.
Je ena tistih gora, ki jih mnogi planinci hitro vzljubijo. Dolg razgiban greben, mehkejša travnata pobočja in odprti razgledi ustvarijo občutek, da si visoko v gorah, a brez pretirane surovosti visokogorja. Prav zato se mi zdi ena bolj “družinsko prijaznih” tur.
Vzpon ni tehnično zahteven, a vseeno ponuja dovolj prave planinske izkušnje za 2 do 4 ure – odvisno od kod štartaš
- Zakaj iti
- Razgledi in dobra dostopnost iz doline.
- Za koga
- Skoraj lažje bi povedal za koga ni.
- Tip poti
- Nezahtavna označena planinska pot.
#10
Storžič
Ko želiš “visoko” in resno – s podpisom Kamniško-Savinjskih Alp.

Storžič (2132 m) je resnično markantna gora, znana po svoji izrazito stožčasti obliki. Ob lepem vremenu ti pogled z nje ne uide, marsikdaj pa “zakuha” lokalno neugodno vreme nad pokrajino pod njim.
S klasičnega izhodišča pri Domu pod Storžičem te v treh do štirih urah čaka okoli 1200 višinskih metrov vzpona. Zadnji del poteka po gruščnatem in erozijsko načetem pobočju, kjer se teren konkretno postavi pokonci. Korak postane krajši, tempo počasnejši in naenkrat se zavedaš, da te do vrha loči predvsem vztrajnost. Tehnično sicer ni plezalno zahteven (na običajnih poteh), je pa fizično kar intenziven — posebej pri sestopu, kjer je potrebna previdnost.
Z vrha se odpre širok razgled proti Julijskim Alpam, Karavankam in osrednjemu delu Kamniško-Savinjskih Alp.
- Zakaj iti
- Visokogorski občutek, širina razgledov.
- Za koga
- Za kondicijsko pripravljene.
- Tip poti
- Zahtevna planinska pot.