Na pragu visokogorja te pričaka koča pri Triglavskih jezerih. Dobro založena. Živa. S tistim pristnim planinskim utripom, ki ga ne moreš ponarediti. Osebje? Prijazno in nasmejano, tudi ko je koča polna do zadnjega ležišča. In verjemi – ob lepem vremenu prav lahko je. Zato je rezervacija skoraj obvezna, če nočeš večera preživeti pod milim nebom.

Notranjost je bolj planinsko funkcionalna kot hotelsko razkošna. Oprema in WC-ji so preprosti, brez pretiranega blišča. Ampak roko na srce – sem ne prideš po wellness.

Dom na 2071 metrih ni del gorske “avtoceste”. Je malo bolj odmaknjen in idealna točka za prečenje med Dolino Triglavskih jezer in Doličem ali pa kot samostojen cilj za dan, ko si želiš višine brez množic. Ko prideš gor, imaš občutek, da stojiš na robu sveta. Pod tabo Zadnjica, pred tabo razprostrt apnenčast amfiteater Julijskih Alp.

Pogačnikov dom (2050 m) stoji sredi kamnite tišine Kriških podov, na kraškem platoju, kjer zeleno zamenja sivo, gorsko vzdušje in širna prostranstva. Pred domom je vidna leta 1983 zgrajena tovorna žičnica, ki vodi iz Zadnjice. Najbolj logičen dostop je iz Trente, od koder vodi markirana pot – približno 4 ure normalne hoje.

Na vzhodu kraljujeta Stenar in Bovški Gamsovec. Vrhova, ki sem ju že kot najstnik povezal v svoj mali visokogorski “trojček” – skupaj s Križem. Še danes ostaja to ena najlepših celodnevnih tur. Na jugozahodu Pogačnikovega doma pa se dviga Pihavec – strma, stolpasta piramida, katere zahodne stene se navpično zlivajo v grapo Belega potoka. Gora, ki ne odpušča napak in je doma predvsem med izkušenimi planinci.

A obstajata tudi odlični alternativi – Razor. in Planja. Slednjo lahko osvojiš skoraj “spotoma” in se na vrhu čudiš eni najbolj fascinantnih skalnih formacij daleč naokoli – navpičnemu stolpu, neuradno poimenovanem Utrujeni stolp, ki najbolj spominja na orla. Ostenje Planje med plezalci sodi v vrsto sten, o katerih se “ne govori”. Govori pa se vsekakor o razgledu z vrha, ki ponuja vrtoglavi razgled na Pogačnikov dom dobrih 400 metrov nižje.

Krekova koča (1642 m) leži tik pod vrhom Altemaverja, najvišjo točko Ratitovca. Greben je širok, travnat in odprt, zato se razgled razlije v pravo panoramo. Ob jasnem dnevu se na obzorju izrišejo Triglav, Škrlatica., Karavanke in celo del Kamniško-Savinjskih Alp. Najpogostejši izhodišči sta Prtovč in vas Podlonk, poti pa vodijo čez odprte planine ter mimo ostankov starih pastirskih stanov.

Pri koči je veliko prostora in zunanjih miz, tudi notranjost je lepo urejena. Je odlična izhodiščna točka za potep proti Soriški planini in obronkom Jelovice.

V koči pa te čaka še en razlog za vzpon – božanski flancati in dišeča pehtranova potica. Na jedilniku najdeš tudi klasike, kot sta jota in ričet, vse po prijaznih cenah. S kolegi in kolegicami smo se že večkrat podali proti vrhu Ratitovca, a brez postanka pri koči skoraj ne gre – dobra družba in flancati pač kličejo po ponovitvi.

Dom na Kališču (1534 m) se bohoti na odprtem, mestoma rahlo poraslem pobočju tik pod mogočnimi zahodnimi grebeni Storžiča. Že sam prihod pove, da si dovolj visoko za razgled za to ne potrebuješ porabiti pol dneva. Do doma vodi prijetno nezahtevna pot, zato je to idealna izbira za tisti “gremo malo na zrak” popoldan.

Pod tabo se razprostre Ljubljanska kotlina, proti severu se blešči Gorenjska, v daljavi valovi Škofjeloško pogorje, na obzorju pa kraljujejo Julijci s Triglavom. Za domom se dvigajo trije vrhovi, nad vsem skupaj pa bedi Storžič. Dom ni le razgledna točka, temveč tudi prijetna planinska postojanka. Lastnik zaupa marsikatero zgodbo o okoliških vrhovih, iz kuhinje pa zadiši po hrani na žlico, golažu in drugih klasičnih planinskih dobrotah. Tudi za žejo je poskrbljeno.

Dom je odprt tudi izven glavne poletne sezone – ob sobotah, nedeljah in praznikih. V njem ima svoj sedež Klub ljubiteljev Kališča (KLJUKA), ki med drugim organizira tradicionalno tekmo 6 ur Kališča – šest ur vzponov in spustov za najbolj vztrajne.

Pod južnimi pobočji Triglava, na 2515 metrih nad morjem, stoji najvišje ležeča planinska koča v Sloveniji. Kredarica. Ikona. Do doma vodijo klasične poti iz doline Krme, z Rudnega polja, iz Vrat čez Prag ali po Tominškovi. Vsaka ima svoj značaj. Vsaka svoje izzive.

Razgledi so takšni, da jih težko (če sploh) preseže katerakoli koča v Sloveniji. Ob jasnem vremenu pogled seže vse od
Škrlatice, Razorja, Prisojnika, Mangart, Jalovec, proti Bohinjskim goram in globoko v dolino Vrat. To je že davno prišlo na uho številnim turistom, ki množico obiskujejo Kredarico. Posledično nekoliko trpi čistoča, ki ni vedno na nivoju in občasno kakšna stvar tudi zmanjka – ampak to se v resnici težko šteje v minus. Veliko tujcev, veliko pričakovanj in izkušenj.

Moja izkušnja seže kar malo dlje v preteklost. Na Triglav sem šel prvič pri desetih letih. Na Kredarici smo prespali. Dan prej je čez vrhove šlo silovito neurje. Kazalo je, da se bo vreme stabiliziralo, kar pa se ni ravno. Na izpostavljenih grebenih Malega Triglava je narava udarila z vso silo in veter nas je dobesedno poskušal odlepiti od skale. Razmeram se je dobro upiral takratni edini prebivalec Triglavskega narodnega parka, ki je skozi leta postal skoraj sinonim za vrh Triglava. Na poti navzdol pa druga skrajnost. »Planince« v supergah, brez osnovne opreme, namenjene proti vrhu. Izkušnjo pa je še dodatno zarezala novica, da je eno od planink le kakšno uro po našem odhodu s Kredarice zadelo padajoče kamenje.

Leta 2017 sva se s Kredarico srečala še enkrat. Tokrat je bilo drugače. Stabilno vreme, lepi razgledi, nobene gneče in nobene drame. Še Triglav me je sprejel z bolj odprtimi rokami. Vtis je bil popravljen. Uradno sem potrdil, da sem “pravi Slovenec”.
In Kredarica?
Kljub masovnemu turizmu ostaja koča, ki ji pri nas praktično ni para po razgledih. Gora pa ostaja gora.
Če ti lahko kakšna moja izkušnja prihrani nepotrebno tveganje, pokukaj na preden greš gor.