London Drum Show

Izkušnja iz London Drum Showa

Predvsem prvi dan se je začel nekoliko nervozno zaradi pomembnega dogodka, ki je bil pred mano. Zunaj je rosilo in spomnil sem se besed Richarda, da ob takšnih dneh prireditev obišče še več ljudi. To mi je dalo dodaten zagon in po ustaljeni jutranji rutini sem se odpravil na postajo Old Street, se vkrcal na Northern Line do postaje King’s Cross St. Pancras ter nadaljeval s Piccadilly Line do končne postaje Hammersmith, ki je bila nedaleč stran od Olympie. Na prizorišče sem prispel okoli 8.30 in na svoje veliko presenečenje ugotovil, da sem v svoji etaži skoraj sam. Razgledal sem se po ostalih prostorih in z izjemo osebja, organizatorjev ter enega razstavljavca nisem našel nikogar.

Na razpolago je bilo še dovolj časa za ogled 2. etaže, kjer sem že takoj naletel na vzhajajočo zvezdo bobnarske scene Kaza Rodrigueza, ki je očitno ravno priletel iz Amerike. Bil je sredi pogovora z osebjem, zato ga nisem hotel motiti in sem nadaljeval z ogledom produktov trenutnih vrhunskih proizvajalcev. Med njimi mi je v oči padel izdelek ToneAlly, rezultat zares domišljene ideje ustvarjalnega človeka. Po krajšem preizkusu in zanimivem pogovoru z njim sem se ponovno vrnil nadstropje višje. Razstavljavci so počasi začeli prihajati na prizorišče in pripravljati zadnje podrobnosti pred prihodom prvih obiskovalcev. Kot bi mignil, je ura odbila deset, vrata so se odprla, London Drum Show 2017 pa je dočakal svojo otvoritev. Sprva so mimo stojnic do t. i. Education Zone hodili le posamezniki, kmalu pa so jim sledile tudi večje skupine. V zavedanju, da svoj projekt poznam do potankosti in ga lahko kakovostno predstavim, sem se podal v boj za prvega obiskovalca. Z navdušenjem sem ugotovil, da je predstavitev naletela na plodna tla in da je bil led uspešno prebit.

Preden je prišlo do prvega večjega navala ljudi, sem svoj govor še nekoliko izpilil ter že uspel prodati prvi priročnik. Po kakšnih dveh urah pa je kot strela z jasnega prišlo do dogodka, ki je za nekaj časa postavil moj prostor celo v središče pozornosti. Glavni krivec za to je bil energičen 73-letni gospod po imenu Alan Roberts. S svojim tehničnim znanjem je povzročil pravo malo evforijo, ki je posledično še nekoliko pospešila prodajo priročnikov. Zadržal se je kar nekaj časa in mi delal družbo, nato pa odšel proti glavnemu odru. Svoj projekt sem uspel predstaviti ogromno ljudem, dobil veliko kontaktov in prejel mnogo pohval. Nekaj jih je bilo s strani izobraženih glasbenikov, ki so v priročniku videli enostavne, a uporabne vaje zase in za učence (več o priročnikih S.O.S.). Prireditev se je za obiskovalce razmeroma hitro bližala koncu ob 17. uri, za ostale pa nekoliko kasneje. Še enkrat sem se vrnil nadstropje nižje, kjer je bilo še vedno najbolj živahno, in uspel pridobiti še nekaj kontaktov. Utrujen, a izjemno zadovoljen, sem se po koncu prvega dne vrnil v Old Street.

Naslednji dan sem na prizorišče prispel nekaj pred 10. uro, ko se je pričel prvi naval obiskovalcev. Tokrat mi družbe ni delal Alan, a mi je vseeno uspelo nadzirati situacijo. Pri stojnici se je ustavilo veliko zanimivih ljudi, tako starejših kot mlajših, ki so z zanimanjem spremljali predstavitev. Med mimoidočimi sta se pojavila tudi bobnar iz Slovenije, s katerim sem bil v kontaktu že pred prihodom v London, ter prijatelj iz bobnarskega kampa v Grožnjanu pred tremi leti. Slednjega prvi trenutek nisem prepoznal, kar pa ni vplivalo na poznejše obujanje nepozabnih trenutkov v Istri. Poleg teh dveh obiskov pa se je na trenutke ponudilo nekaj prostega časa za pogovor s sosednjima predstavnikoma ACM. Šlo je za moškega promotorja, starega okoli 25 let, in žensko, nekje okoli 30 let. Oba sta se izkazala za sproščena sogovornika, ki pa pretiranega dela nista imela, saj so ju predvsem mlajši spraševali po dovoljenju za igranje na elektronske bobne. Na trenutke se je naredila manjša kolona čakajočih, ki so potrpežljivo čakali na svojih pet minut. Približno na vsaki dve uri pa se je oblikovala precej večja kolona, saj so na glavne nastope zvezdnikov čakali njihovi zvesti privrženci, radovedneži in spremljevalci. Bolj ko se je prireditev bližala koncu, manj priročnikov sem imel na razpolago. Eden zadnjih je šel v roke bobnarja Colina Woolwaya, ki sem ga že nekaj časa spremljal v reviji Rhythm in s katerim sem se dopisoval prek Facebooka. Gre za nizkoraslega možakarja s pozitivno karizmo in tipičnega angleškega šaljivca. Prireditev je bila s tem zame končana. Zadovoljno sem pospravil mizo in se odpravil do glavne dvorane, da bi ujel še zadnje trenutke nastopajoče zvezde, v tem primeru Dexterja Herculesa. Ni me ravno osupnil, je pa dokazal, da sodi na velike odre takšnih prireditev.

Po vrnitvi v Old Street sem nameraval dnevu primerno proslaviti, a mi je nek drug notranji glas narekoval, da bo za to še čas.