Zapiski iz Kapadokije

Po treh dneh se že suvereno pozdravljamo z »marhabi« – ne boj se, sem tvoj prijatelj.

Kot je omenil že »marhabi« Haris: tu nismo turisti, temveč domačini, in oni niso naši gostitelji, ampak prijatelji. Nekaj, česar ne bi uporabil za jutranjo budilko, pa je budnica, ki je precej glasnejša in vztrajnejša od tiste na telefonu. Možakar namreč ob petih zjutraj po lokalnem času začne z molitvijo – še preden se oglasi prvi petelin 🙂

Konya nas je pričakala že dan prej. Za spremstvo je skrbelo šest vojaških helikopterjev, ki so v formaciji bdeli neposredno nad nami. Nato ima v bližini oporišče, kjer redno skrbijo za šolanje pilotov – in spotoma še za našo zaščito 🙂

Mesto Konya z okoli dvema milijonoma prebivalcev ni ravno kraj za degustacijo etilnih napitkov. V mestu živi več kot 99,5 % muslimanov, na ulicah pa jih je videti le za manjšo vas. Slaba 2 % prebivalcev je brezposelnih – pa ne, da bi s tem na kaj namigoval … očitno se pač odlično znajdejo. Država jim omogoča delo, oni pa skrbijo za razcvet mesta, ki ima – z nekaj lepotnimi »napakami« – zavidanja vredno arhitekturo.

»V ovom gradu svi rade,« reče Haris.

Nekaj mora biti na tem, saj se največje mesto po površini v Turčiji ponaša z več kot 3.300 mošejami. Nekatere so prave umetnine in biseri sredi stanovanjske in blokovske džungle.

V le dveh restavracijah premorejo turško rakijo, a to za domačine očitno ni ovira – na prebivalca se popije največ alkohola v celotni državi. Da pa ne bo govora samo o alkoholu: še kako dobro znajo pripraviti pijačo »šalgam«, sok iz rdeče pese. Kot drugo pa »salep« – mlečno pijačo, podobno pudingu z vaniljo, obogateno s prahom iz orhideje 👌 Kako že reče Mr. Smith … ta simpl je tanartabuljš!

Seveda pa ne gre mimo baklave. Kdor jo je že poskusil, ve, da je to praktično samostojen obrok, po katerem – kot pravi Haris – preplezaš steno, kot bi mignil 😁

Po muslimanskem postu se količina te sladke razvade meri v desettisočih tonah. Iz mesta Gaziantep, od koder baklava izvira, jo po Turčiji razvozijo do 52.000 ton v štirih dneh. Po takšnem obedu jim ne preostane kaj drugega, kot da za 14 tisoč evrov kupijo tukajšnjo redko pasmo psa in se tri dni sprehajajo po okoliških vzpetinah.