O moči glasbe

Glasba kot zdravilo

V oktobru sem pisal o učenki, ki nekoliko izstopa po starosti oziroma “modrosti” (za bolj korekten izraz). Poleg tega pa izstopa tudi po tem, da ima Parkinsonovo bolezen. Ampak to še ni vse …

Ob njenem klicu pred dobrima dvema mesecema dejansko nisem vedel, kaj naj si mislim, še manj pa, kaj naj pričakujem. Opciji sta bili jasni: »vzemi ali pusti«. Zaradi “primanjkljaja” učencev in zaradi izziva sem priložnost kljub manjši negotovosti sprejel. Niti sanjalo se mi ni, da bom že na samem začetku postavljen v situacijo, ko bi poučevanje lahko predstavljalo še večji izziv kot njej učenje. V tem času pa se je izkazalo, da večjih razlik v primerjavi z ostalimi sploh ni; nekoliko se pozna le hitrejša utrujenost. Presenetila me je njena vnema, saj je sama od sebe izvajala vaje, za katere nisem bil prepričan, da bi jih glede na njeno bolezen lahko uspešno izvedla ali sploh želela izvesti. Pa mi je dokazala nasprotno.

Mogoče bi zvenelo kot izkoriščanje situacije, vendar me je prav ta izkušnja pripeljala do ideje, da bi v proces učenja vključil tudi raziskovanje dogajanja v možganih. Ideja se mi je sprva zdela nora in zelo ambiciozna, a v današnjih časih ni nič nemogoče. S to predpostavko sem naredil prvi korak in se začel informirati o tem kar pri učenki ter prejel že marsikateri odgovor. Veliko raziskav je nastalo že na temo glasbe, splošno dejstvo pa je, da ima nedvomno zdravilni učinek in jo zato nekateri ugledni zdravniki namensko uporabljajo pri zdravljenju. Ritmi spodbujajo možganske valove, kar pomeni, da je um bolnika po eni strani aktiviran in v pripravljenosti, po drugi strani pa pomirjen in sproščen. S tem se lahko omilijo tesnoba, živčnost in tudi znaki depresije. Vsekakor ni slabo izvedeti kaj več o teh stvareh.

Učenka mi je povedala, da je bila prisotna že na različnih dogodkih po svetu, ki so izpostavljali Parkinsonovo bolezen in učinke glasbil na zdravljenje, med drugim tudi v ZDA, kjer je spoznala slavnega igralca, producenta in aktivista Michaela J. Foxa. Slednji naj bi za raziskave namenjal ogromno denarja in je zaslužen za marsikatero zdravilo, ki je na trgu. Prisotni pa so bili tudi številni drugi, ki so se uspešno zdravili z glasbo. Med njimi pa je bil tudi primer, kjer je zaradi poskusa “manipuliranja” z metodami električnih impulzov stanje sicer sprva omililo, kasneje pa je bolnik postal shizofren. Verjetno bom sam v primeru česa podobnega raje ostal pri glasbi.

Kljub vsemu pa me kot nepoboljšljivega radovedneža zanima, kaj se dogaja pri bolj kompleksnih nalogah oziroma težavah, s katerimi se soočamo bobnarji. S finančnega vidika je to zame trenutno nedosegljiv projekt, je pa na tem področju še veliko neznanega, kar ga dela še toliko bolj zanimivega. Če si dovolim sanjati o tem, da bi nekoč od kakšnega tujega vlagatelja dobil na razpolago dovolj sredstev, da bi si lahko privoščil kaj takšnega, bi bila to zagotovo ena najboljših referenc.

Možnosti vedno so, vendar bo za zdaj treba še nabirati izkušnje in znanja v realnosti.