Pariz v domišljiji obstaja že pred prihodom. Nekje med podobami, zgodbami, muzeji, mostovi in lučmi ob Seni se nalaga kot obljuba — klasika, a ne brez razloga.

Pariz ni poseben samo zaradi mode in znamenitosti, ampak zaradi ritma, ki ga nosijo muzeji, mostovi, parki, majhne kavarne in občutek, da je zgodovina dobesedno vgrajena v urbano življenje. Eifflov stolp je pri tem najbolj očiten simbol in uporaben orientir — 330 metrov železne konstrukcije, ki je zrasla za Svetovno razstavo leta 1889 in še danes predstavlja tehnološko čudo.

Versailles je eden najboljših primerov, kako hitro lahko iz pariškega ritma skočiš v drugačen svet. Kompleks palače, vrtov in celotnega posestva je skoraj celodnevna zgodba, posebej če si želiš odkljukati najbolj znane sobane.

Provansa je lepa na fotografijah, a jo v resnici razumeš šele z vsemi čuti: v svetlobi, vonju sivke in oljk, tržnicah, škržatih, kamnitih hišah in podeželskem tempu.

Najbolj smiseln provansalski lok je Luberon z vasicami na gričih, Aix-en-Provence za mestni utrip ter Arles ali Alpilles, kjer jug postane izrazito provansalski. Sivkina polja so eden najbolj znanih simbolov, regija pa se zelo lepo povezuje s tržnicami in lokalnimi izdelki.

Jugozahod Francije ima širino, ki je Pariz in Provansa nimata. Bordeaux ni samo vinsko ime, ampak veliko kamnito mesto ob Garoni: ima več kot 350 zaščitenih zgodovinskih spomenikov, njegovo Unescovo območje pa obsega 1810 hektarjev oziroma skoraj polovico mesta. Prav zato sprehod ob nabrežjih, mimo Place de la Bourse in Miroir d’eau, hitro razkrije čare pokrajine.

Pot naprej ni več tako postavljena za ogled, ampak bolj raztegnjena med vinograde, dolge ceste, tržnice in kraje, kjer se ustaviš zaradi pogleda, ne zato, ker je to označeno kot obvezna točka. Pau pri Pirenejih doda še zadnji prehod: Boulevard des Pyrénées, pogled proti goram in občutek, da se francoski jugozahod počasi preveša proti Španiji.

Meni je ravno Pau ostal v spominu kot lep, tih in zelo francoski uvod v Camino.

Francoske Alpe imajo tisto kombinacijo, ki jo imam pri gorah najraje: panoramski razgledi, resni vrhovi, alpska jezera in zelo spodobna infrastruktura, zaradi katere je veliko lažje načrtovati izlet ali daljše aktivno potovanje.

Chamonix je tukaj skoraj samoumevna referenca. Ne samo zato, ker leži pod masivom Mont Blanca, ampak tudi zato, ker zelo dobro pokaže razpon tega sveta. Iz mesta si v dobrih dvajsetih minutah z žičnico pri Aiguille du Midi na 3.842 metrih. Zato je potreben dober in ne preveč poln želodec.

Pireneji imajo zame drugačen značaj kot Alpe. Delujejo manj surovo in bolj povezano s samo idejo poti. Tukaj ni samo vprašanje razgleda, ampak občutka prostora.

Francoski del Pirenejev je močan že zaradi narodnega parka, visokogorskih jezer, slapov in dolin, ki imajo še vedno zelo izrazit gorski značaj. Če želiš eno res močno referenco, je Gavarnie kot velik naravni amfiteater za odlično predstavo narave.

Prav zato se mi zdi ta del Francije tako močno povezan tudi s Camino izkušnjo. Ko se začnejo Pireneji risati v daljavi, dobi pot neko težo, ki je v mestih preprosto ni.