Pariz je sicer klasika, a ne brez razloga. Meni je zanimiv predvsem zato, ker ni samo mesto znamenitosti, ampak tudi mesto ritma: sprehodi ob Seni, muzeji, mostovi, parki, majhne kavarne in občutek, da je zgodovina dobesedno vgrajena v vsakdan. Če si tukaj prvič, je to dober uvod v francoski občutek za prostor, arhitekturo in urbano življenje.

Île-de-France pa ni samo zaledje prestolnice. Versailles je eden najboljših primerov, kako hitro lahko iz pariškega ritma skočiš v drugačen svet. Kompleks palače, vrtov in celotnega posestva ni izlet “za eno uro”, ampak skoraj celodnevna zgodba, posebej če si želiš obisk izpeljati mirno in ne samo odkljukati najbolj znanih soban.

Provence je zame ena najbolj “občutnih” regij v Franciji. Ni samo lepa na fotografijah, ampak deluje skoraj z vsemi čuti naenkrat: svetloba, sivka, oljke, tržnice, zvok škržatov, kamnite hiše in počasnejši tempo kot v severnejših delih države.

Če jo želiš doživeti konkretneje, je zelo dober fokus Luberon z vasicami na gričih, Aix-en-Provence za mestni utrip juga ter Arles ali okolica Alpilles za izrazitejši provansalski značaj. Sivkina polja so eden najbolj znanih simbolov, a meni je skoraj še boljši del Provanse to, da regija zelo lepo povezuje tržnice, lokalne izdelke, vasice in kratke vožnje med res različnimi kraji.

Jugozahod mi je posebej zanimiv zato, ker deluje širše, bolj odprto in manj “postavljeno za ogled”. Tukaj so Bordeaux, atlantska obala, vinogradi, daljše vožnje med kraji in mesta, kjer imaš občutek, da je življenje malo bolj raztegnjeno in malo manj teatralno.

Bordeaux ni samo “mesto vina”, ampak tudi zelo dober mestni base za kulturo, rečno promenado in obisk La Cité du Vin, ki jo lahko brez težav dodaš v bolj umirjen mestni dan. Če pa te vleče še bolj proti Pirenejem, je Pau zelo zanimiv prehod med urbanim in gorskim svetom. Boulevard des Pyrénées je eden tistih razglednih mestnih sprehodov, ki jih ne pozabiš, mestna vzpenjača pa lepo poveže postajo in zgornji del mesta.

Meni je ravno Pau ostal v spominu kot lep, tih in zelo francoski uvod v Camino občutek.

Če me Francija potegne v gore, me najpogosteje potegne sem. Francoske Alpe imajo tisto kombinacijo, ki jo imam pri gorah najraje: velika kulisa, resni vrhovi, jezera, pohodniške poti in dobra infrastruktura, zaradi katere je veliko lažje načrtovati izlet ali daljše aktivno potovanje.

Chamonix je tukaj skoraj samoumevna referenca. Ne samo zato, ker leži pod masivom Mont Blanca, ampak tudi zato, ker zelo dobro pokaže razpon tega sveta: zjutraj si lahko v mestu, v dobrih dvajsetih minutah z žičnico Aiguille du Midi pa že skoraj pri 3.842 metrih in povsem drugem alpskem merilu.

Pireneji imajo zame drugačen značaj kot Alpe. Delujejo bolj robno, bolj surovo in bolj povezano s samo idejo poti. Tukaj ni samo vprašanje, kam greš na razgled, ampak tudi kakšen občutek ima prostor.

Francoski del Pirenejev je močan že zaradi narodnega parka, visokogorskih jezer, slapov in dolin, ki imajo še vedno zelo izrazit gorski značaj. Če želiš eno res močno referenco, je Gavarnie skoraj samoumeven: velik naravni amfiteater, UNESCO območje in eden tistih krajev, kjer prostor deluje večji od običajnega “izleta”.

Prav zato se mi zdi ta del Francije tako močno povezan tudi s Camino izkušnjo. Ko se začnejo Pireneji risati v daljavi, dobi pot neko težo, ki je v mestih preprosto ni.