LDS2017-LOGO-white

London Drum Show

22. 11. 2017

Izkušnja iz London drum showa

Predvsem prvi dan se je začel nekoliko nervozno zaradi pomembnega dogodka, ki je bil pred mano. Zunaj je rosilo in spomnil sem se besed Richarda, da ob takšnih dneh prireditev obišče še več ljudi. To mi je dalo še dodatni zagon in po ustaljeni jutranji rutini sem se odpravil na postajo Old Street, se vkrcal na Northern line do postaje King`s Cross St. Pancras ter nadaljeval s Piccadilly line do končne postaje Hammersmith, ki je bila nedaleč stran od Olympie. Na prizorišče sem prispel okoli 8.30 ure in na veliko presenečenje ugotovil, da sem v svoji etaži skoraj sam. Razgledal sem se po ostalih prostorih in z izjemo osebja, organizatorjev in enega razstavljavca nisem našel nikogar.

the-one-you-never-begin-Tony-Robbins-Picture-QuoteNa razpolago je bilo še dovolj časa za ogled 2. etaže, kjer sem že takoj naletel na vzhajajočo zvezdo bobnarske scene Kaza Rodrigueza, ki je očitno ravno priletel iz Amerike. Bil je ravno sredi pogovora z osebjem, zato ga nisem hotel motiti in nadaljeval z ogledom produktov trenutnih top proizvajalcev. Med njimi mi je v oči padel izdelek ToneAlly, ki je rezultat zares domišljene ideje ustvarjalnega človeka. Po krajšem preizkusu in zanimivem pogovoru z njim pa sem se ponovno vrnil nadstropje višje. Počasi so tudi razstavljavci začeli kapljati na prizorišče in pripravljati zadnje podrobnosti pred prihodom prvih obiskovalcev. Kot bi mignil, je ura odbila deset in vrata so se odprla, London drum show 2017 pa je dočakal svojo otvoritev. Sprva so mimo stojnic do t.i. Education zone hodili le posamezniki, kmalu pa so jim sledile tudi večje skupine. V vednosti, da svoj projekt poznam do potankosti in ga lahko kvalitetno predstavim, sem se podal v boj za prvega obiskovalca. Z navdušenjem sem ugotovil, da je predstavitev padla na plodna tla in da je bil led s tem uspešno prebit.

Preden je prišlo do prvega večjega navala ljudi, sem svoj govor še nekoliko izpilil ter uspel že prodati prvi priročnik. Po kakšnih dveh urah pa je kot strela z jasnega prišlo do dogodka, ki je za nekaj časa postavil moj prostor celo v središče pozornosti. Glavni krivec za to pa je bil energičen 73 letni gospod po imenu Alan Roberts. S svojim tehničnim znanjem je povzročil pravo malo evforijo, ki je posledično še nekoliko pospešila prodajo priročnikov. Zadržal se je kar nekaj časa in mi delal družbo, nato pa odšel proti glavnemu odru. Svoj projekt sem uspel predstaviti ogromno ljudem, dobil veliko kontaktov in prejel mnogo pohval. Nekaj jih je prišlo s strani izobraženih glasbenikov, ki so v priročniku videli enostavne, a23376280_10214657653216601_5597942170552563049_n uporabne vaje zase in za učence. Prireditev se je za obiskovalce razmeroma hitro bližala koncu ob 17. uri, za ostale pa nekoliko kasneje. Še enkrat sem se vrnil nadstropje nižje, kjer je bilo še vedno najbolj živahno in uspel pobrati še nekaj kontaktov. Utrujen, a izjemno zadovoljen sem se po koncu prvega dne vrnil v Old Street.

Naslednji dan sem na prizorišče prispel nekaj pred 10. uro, ko se je pričel prvi naval obiskovalcev. Tokrat mi družbe ni delal Alan, a mi je vseeno uspelo nadzirati situacijo. LDS2017-LOGO-whitePri stojnici se je ustavilo veliko zanimivih ljudi, tako starejših, kot mlajših in z zanimanjem spremljalo predstavitev. Med mimoidočimi sta se pojavila tudi bobnar iz Slovenije, s katerim sem bil v kontaktu že pred prihodom v London in pa prijatelj iz bobnarskega kampa v Grožnjanu pred tremi leti. Slednjega prvi trenutek niti nisem uspel prepoznati, kar pa ni vplivalo na kasnejše obujanje nepozabnih trenutkov v Istri. Poleg teh dveh obiskov pa se je na trenutke ponudilo nekaj prostega časa za pogovor s sosednjima predstavnikoma ACM. Šlo je za moškega promotorja starega okoli 25 let in žensko nekje okoli 30 let. Oba sta se izkazala za sproščena sogovornika, ki pa pretiranega dela nista imela, saj so ju predvsem mlajši le spraševali po dovoljenju za igranje na elektronske bobne. Na trenutke se je naredila že manjša kolona čakajočih, ki so potrpežljivo čakali na svojih 5 minut. Približno na vsaki 2 uri pa se je naredila še precej večja kolona, saj so na glavne nastope zvezdnikov čakali njihovi zvesti privrženci, radovedneži in spremljevalci. Bolj kot je šla prireditev h koncu, manj priročnikov sem imel na razpolago. Eden zadnjih je šel v roke bobnarja Colina Woolwaya, ki sem ga že nekaj časa spremljal v reviji Rhythm in s katerim sem se dopisoval že prek Facebooka. Gre za nizkoraslega možakarja s pozitivno karizmo in tipičnega angleškega šaljivca. Prireditev je s tem zame prišla tudi h koncu. Zadovoljno sem pospravil mizo in se odpravil do glavne dvorane, da bi ujel še zadnje trenutke nastopajoče zvezde, v tem primeru Dexterja Herculesa. Ni me ravno osupnil, je pa vseeno dokazal, da sodi na velike odre takšnih prireditev.

Po vrnitvi v Old Street sem nameraval dnevoma primerno proslaviti, a mi je nek drug notranji glas narekoval, da bo zato še čas.