Movember

8. 11. 2016

Ob mescu dedcev

Zadnji dnevi bi bili kar primerni za poslušanje skladbe November rain in za ždenje med štirimi stenami. Vseeno pa si raje kot vadbo 3 krat na dan po 8 ur, med drugim privoščim tudi kakšno uro miru in treninga prstov na tipkovnici.

S prijateljico pevko sva poslušala nekaj priredb skladb z ženskim vokalom, ki so jih odpeli “poženščeni” moški in se mi je zdelo, da gre scena v tem primeru precej v napačno smer. Nimam se sicer za kakšnega strokovnjaka za ocenjevanje vokalov, niti ne pričakujem, da se bo neposredno kaj spremenilo, sem pa prepričan (in upam), da se vseeno najde več podobno mislečih. Osebno nimam nič proti tem izvajalcem in mi je jasno, da na različne načine izražajo svoja čustva, ne morem pa mimo občutka, da gre v večini primerov kljub vsemu le za marketinško potezo.
Ta trenutek se to mogoče zdi popolnoma postransko in nepomembno, vendar je vseeno resnično in na nek način predstavlja trende za prihodnost. Kot zagovornik tradicionalnega pa upam, da bo tega čimmanj in da bodo moški še naprej zveneli kot moški in ženske kot ženske.

aibr5mr4tDejstvo sicer je, da že od rojstva naprej slišimo ženski glas in nam je verjetno že prirojeno, da se na to drugače odzovemo, kot ob moškem glasu. Ko kasneje temu dodaš pojavljanje ženskega glasu ob kakšnih nevarnih situacijah v filmih ali igricah ter po drugi strani stalno promoviranje nežnosti v reklamah, pa te vse skupaj niti ne preseneča več. Nimam namena ugotavljati, ali je to prav ali ne, se mi pa zdi, da se to podzavestno odraža v družbi, v kateri živimo. Po drugi strani pa ne preseneča, da imajo recimo v državah, kot sta Iran ali Irak, prav tako dobro razvito underground metal sceno in da razmeram primerno tudi glasba izžareva več agresije. Sicer tam tvegajo celo z življenjem, vseeno pa vztrajajo in se mi kljub slabši produkciji zdijo veliko bolj pristni od večine zahodnjaških bendov. Teh držav sicer še nisem uspel obiskati in tudi vprašanje, če jih kdaj bom, sem pa nekaj približno podobnega doživel v Srbiji. Dejstvo je, da se po vojni tam stvari popolnoma spreminjajo in da je njihov festival Exit gotovo eden od glavnih ambasadorjev sprememb, kljub temu pa sem opazil razliko v primerjavi z našimi bendi. Ne samo zaradi razlike v letih in temperamentu, ampak tudi v glasbi sami in interpretaciji. Kar se ostalih tiče, bi končal na tej točki.

Mogoče bi delil še nekaj misli glede lastnih projektov. Kar nekaj glede poučevanja sem napisal že v prejšnjih blogih, bolj malo pa tudi o bendu. Kot povsod, sem tudi pri tem zasledil pozitivne in negativne odzive tako glede same glasbe, kot tudi besedil. Včasih so precej drugačni, kot bi pričakoval. Po eni strani pozitivni odzivi na nekatere skladbe od fanov iz različnih povojnih območij po svetu, po drugi strani pa tudi kritike glede skladb in besedil. Čeprav se bo mogoče čudno slišalo, ampak sem vesel vsake utemeljene kritike. Ker pa vseeno stojim za svojim projektom pa se čutim dolžnega, da določene stvari poskušam obrazložiti. Dejstvo je, da lahko vedno argumentiram tako svoje delo, kot tudi delo ostalih v bendu. Ko enkrat skozi odkritost bolje spoznaš osebo, lažje stojiš za njo. Pevec mi je na račun svojih izkušenj večkrat pomagal resnično razumeti, da se ljudje skozi čas spreminjamo in da je razlog zato doživljanje določenih situacij v življenju.

Mogoče se res vse napisano še najbolj tiče pevcev in ne toliko ostalih, vseeno pa se mi zdi, da ima posledično vpliv tudi na ustvarjanje ostalih.