Resnica ali izziv?

1. 11. 2016

Resnični izziv.

Včasih se je zgodilo, da si pri igri resnica ali izziv že pričakoval vprašanje, zato si se v kakšnih primerih namenoma vedno odločil samo za eno izmed možnosti, odvisno od tega, kaj si želel “prikriti”.

Ob dogodkih, kot je recimo Ljubljanski maraton ali Maraton Franja, ki sem se ga dvakrat udeležil tudi sam, je zanimivo razmišljati o tem, da je v tistem trenutku tam prav toliko različnih izzivov, kot je tekmovalcev. Nekomu je izziv že sama udeležba, drugemu premagati vse, tretjemu premagati samega sebe itd. Že samo po sebi te to napolni z neko dodatno energijo, ko vidiš, da še zdaleč nisi edini, ki se postavi izven “lagodja” in začne raziskovati svoje meje. Rezultati se ločijo na boljše in slabše, vendar je v bistvu na koncu vsak zmagovalec, ne glede na dosežek. Podobno situacijo zasledim tudi v glasbi, le da glasbenikov in bendov ne jemljem v smislu kdo je boljši in kdo slabši, pač pa kdo je bolj ustvarjalen, vztrajen, iznajdljiv in prilagodljiv. Zmagovalec pa si kot glasbenik lahko zase, za svoj band, za učence in za poslušalce.

challenge-changeŽe sama odločitev za igranje določenega inštrumenta predstavlja izziv, nato pa seveda vse tiste stvari, o katerih sem pisal že v prejšnjih blogih. Največji izziv pa je sigurno, če želiš osvojiti “vse”.
V tem primeru so opcije praktično neskončne in vsak dan je priložnost za raziskovanje in učenje nečesa novega. Vse se začne z dobrim temeljnim znanjem, kasneje pa se lahko planira doseči konstantnost popa Michaela Jacksona, udarnost rocka Led Zeppelinov, ekstremnost metala Sleep Terror, občutek bluesa B.B.-ja Kinga, virtuoznost jazza Buddyja Richa  itd. Pomembno pri tem je, da se ne omejuješ na en stil, ampak črpaš znanje iz vseh. Na koncu je lahko rezultat podoben, kot je naprimer pri kitaristu Karlu Sandersu, ki uspešno kombinira tako tradicionalno egipčansko glasbo, kot žanrsko povsem drugačen stil – tehnični death metal. Omenjam ga zato, ker se mi zdi, da je na tak način možno doseči, da ti nobena stvar ni prehitra, prepočasna, preveč zapletena ali kaj podobnega.

Tako, kot pri športnih prireditvah, se mi zdi, da so rezerve tudi na glasbenem področju, le v manj množični obliki. Več ljudi bi sicer povzročalo večji hrup, vendar za to vsaj pri bobnarjih obstaja rešitev v obliki pad-ov ali elektronskih bobnov. Ob izkušnji s tem sem se lahko prepričal, da je tak način dela v celoti bolj učinkovit. Res je, da je vsaj na začetku težko nekoga prepričati v takšno investicijo, vendar se kasneje prav tako ni težko prepričati v njeno uporabnost.
V primeru širokega znanja in izkušenj s sodelovanjem z različnimi glasbeniki so tudi možnosti za uspeh večje in to kljub dejstvu, da je za preživljanje z glasbo včasih dovolj že osnovno znanje. Glede tega je situacija v Sloveniji še kar daleč od idealne, se mi pa zdi, da se počasi le nekoliko izboljšuje.

Verjetno ima vsak o napisanem svoje mnenje, vendar se mi po videnem v zadnjem času zdi, da sprejemanje drugačnosti že postaja nekoliko bolj prisotno, vseeno pa še vedno predstavlja (pre)velik izziv za našo dokaj zadržano družbo.